Mila Kačič je odkritosrčno razodela svoja »stanja erotične vrtoglavice«, ki jih je doživljala ob kiparju in življenjskem sopotniku Jakobu Savinšku – njemu je posvetila vse ljubezenske pesmi. Prav njuna, pogosto zapletena, boleča in včasih problematična zveza je postala glavna, tako rekoč edina vsebina njene poezije.

Milino življenje je bilo od samega začetka zaznamovano s samoto, zapuščenostjo in posledično nenehnim, pogosto pretresljivim in ganljivim iskanjem ljubezni in topline za vsako ceno. Včasih tudi za ceno bolečine in ponižanja. Njena največja ljubezen je bil Jakob Savinšek. Njun odnos je sicer verodostojno dokumentiran v pesmih in še posebej v njuni korespondenci, ohranjenih je tudi precej fotografij. Ljubezen do Savinška je bila tako globoka, sama je pravila, da tudi večna in neumrljiva, da je postala kar neka vera, ki jo je dojemala izrazito subjektivno.

Polnóč bo kmalu bila.
Utrujena sem legla na ponjavo
še toplo, kjer sva se pred urami ljubila.

Še zmeraj čutim kodrolaso glavo,
še čutim vroči, sunkoviti dih,
neukrotljivih ustnic drgetanje.
Ko v bežnem polsnu slišim šepetanje,
ihtenje brez solza se v tebi trga,
potem – potem spet miren si in tih.
Naj kamor koli zdaj pritisnem lice,
povsod napaja mi tvoj moški vonj nosnice
in še sem željna, željna tvojega objema.
Je meni le tako – ali obema?